 |
 |
|
Budizem
Začetek budizma
Začetek budizma sega v leto 563 pr.n.š, ko se je v kraju Lumbini na jugu današnjega Nepala rodil Sidhartha Gautama, kasneje bolje znan pod nazivom Šakjamuni Buda. Njegov oče, kralj Sudhodhana iz rodu Šakja, je bil odločen sina obvarovati pred bolečo resničnostjo življenja. A ko se je Sidhartha soočil s prizori starosti, bolezni in smrti, je vedel, kaj mu je storiti. Pri 29-ih se je odpovedal kraljestvu in družini ter sledil vzoru asketov. Po letih stradanja in odpovedovanja je odkril srednjo pot, pot zmernosti, in v meditaciji pod drevesom bodhi dosegel razsvetljenje ter postal Buda, prebujeni.
Po razsvetljenju je Buda zavrtel "kolo dharme" in ponesel svoj nauk med množice. Med njegovimi učenci so bili pripadniki najnižje kaste in ženske, kar je bilo za tedanji čas nekaj nezaslišanega. Buda je ustanovil meniški in kasneje tudi nunski red, vendar pa ni nikoli vzpostavil hierarhije niti zapisal svojega nauka. Nauk se je sprva širil ustno in njegovi nasledniki so ga zapisali šele v stoletjih po njegovi smrti. Buda je umrl v starosti 80 let, ko je prešel v stanje, imenovano Parinirvana.
Širitev budizma
Do današnjega dne se je od prvotnega budizma, imenovanega tudi Hinajana budizem, ohranila edino Teravada šola, ki se je razvila v Šri Lanki, kamor se je iz Indije razširila v začetku 3.st.pr.n.š. in od tam pot nadaljevala v Burmo, na Tajsko, v Laos in Kambodžo. Za Teravada budizem so značilni odpoved, prizadevanje zgolj za lastno razsvetljenje in morala, ki temelji na neškodovanju drugim bitjem.
Ker je bil v prvem stoletju po Budovi smrti dostop do njegovega nauka za laike omejen, je prevladovalo mnenje, da lahko razsvetljenje dosežejo le menihi. V 1.st.pr.n.š. je zato nastal Mahajana budizem, v katerem je bil večji poudarek namenjen sočutju, Budov nauk pa se je približal vsem. Privrženci tega prepričanja so se poimenovali Mahajana ali veliko vozilo, medtem ko so tradicionalni nauk poimenovali Hinajana ali majhno vozilo. Za Mahajana budizem je značilno prizadevanje za doseg razsvetljenja v korist vseh čutečih bitij in v skladu s tem je nastala ideja bodhisatve, bitja, ki doseže razsvetljenje, a se vedno znova vrača na svet, da bi k razsvetljenju popeljal tudi vse druge. Mahajana budisti si prizadevajo drugim bitjem pomagati, ne pa jim zgolj ne škodovati.
Eden najzaslužnejših za razcvet in razširitev Mahajana budizma je bil cesar Ašoka, ki je po spreobrnitvi v 3.st.pr.n.š. poslal budistične učitelje misijonarje po vsej Indiji in celo v Egipt, Palestino in Grčijo. Budizem je ponesel v dežele ob Svileni cesti in sredi 1.st.n.š. se je budizem razširil na Kitajsko, od koder je pot nadaljeval na Japonsko in v Korejo. Tibet je dosegel v 7.st.n.š. Po zatonu budizma v Indiji v 15.st. je Tibet postal glavni center budističnega učenja, ki se je od tam razširil v Mongolijo, Sibirijo, Nepal, Butan in Vietnam.
Večina današnjih budistov pripada Mahajana budizmu, ki se je razcepil na številne smeri, med drugim Zen in tantrični budizem ali Vadžrajana, ki je največji razcvet in razvoj dosegel v Tibetu.
V 2. polovici 19.st. se je budizem pričel širiti na zahod. Ocene o številu pripadnikov se gibljejo med 200 in 400 milijoni. Budizem je četrto največje verstvo na svetu in privablja vedno več ljudi, bodisi kot religija, kot življenjska filozofija ali kot moralni kodeks.
Osnovni nauki budizma
Vsem trem smerem budizma, Teravada, Mahajana in Vadžrajana, je skupen Budov nauk o minljivosti vseh pojavov, o vseobsegajoči naravi trpljenja, odostnosti neodvisnega obstoja in o nirvani, stanju miru onkraj trpljenja. Budova pot je sestavljena iz treh bistvenih prvin, morale, kontemplacije in razlikujoče modrosti. Budov nauk je srednja pot med skrajnostma odpovedovanja in poželenja ter srednja pot med eternalizmom in nihilizmom.
Budov prvi nauk je bil nauk o štirih plementih resnicah:
- da obstaja trpljenja,
- da ima to trpljenje vzrok,
- da obstaja konec trpljenja in
- da obstaja pot, ki vodi k prenehanju trpljenja.
Vzrok trpljenja in nenehnega kroga smrti in ponovnega rojstva so tri osnovna čustva
- navezanosti ali poželenja,
- sovraštva in
- nevednosti.
Ko ta čustva odpravimo, prekinemo krog samsare in dosežemo nirvano.
Mahajana budizem še posebni podarek namenja sočutju in nenasilju. Potrebno si je prizadevati drugim pomagati ali jim vsaj ne škodovati. Praktiki Mahajana budizma stopijo na pot bodhisatev in si prizadevajo za razsvetljenje vseh čutečih bitij z razvijanjem bodhičite - uma razsvetljenja in sočutja. Bodhisatva se na svoji poti uri v desetih popolnostih, med katerimi so izpopolnitev radodarnosti, morale, potrpežljivosti, vztrajnosti, meditativni trdnosti in modrosti.
V vseh bitjih se nahaja narava bude, ki pa jo zamegljujo strasti. Ko z meditacijo, poglobljenim študijem ali tantričnimi praksami preženemo oblake strasti, ta narava zasije kot sonce.
Za Vadžrajana budizem pa je značilno razumevanje nedeljivosti vseh pojavov - v absolutnem ni razlike med samsaro in nirvano, med relativno in absolutno resnico, in vsa negativna čustva in pojave je moč preoblikovati, saj so v svojem bistvu čisti in popolni. Naša resnična narava je popolna od časa brez začetka in jo moramo le spoznati, ne pa si zanjo prizadevati. Končni cilj tantre je dzogčen, pot samo-osvoboditve ali popolne izpopolnitve, ko spoznamo svojo resnično naravo in dosežemo primordialno stanje onkraj vsakršnega prizadevanja.
Različne smeri budizma nudijo različne prakse za doseg razsvetljenja in so namenjene različnim potrebam in sposobnostim praktikov. Nobena smer ni boljša od druge in vse črpajo iz istega vira.
Tibetanski budizem
Budizem je vstopil v Tibet v 1.st.n.š., a se je razširil in utrdil v tibetanski kulturi šele v 7.st. Sloviti kralj Songtsen Gampo je v Tibet povabil številne indijske in nepalske učitelje ter dal zgraditi dva velika templja v Lhasi. Kralj Trisong Detsen pa je v Tibet pripeljal učitelja Padmasambhavo, imenovanega tudi Guru Rinpoče, ki je v okvir budizma uspešno vgradil elemente tradicionalnega tibetanskega verstva bön. Zlato obdobje budizma se je za nekaj časa končalo v 8. in 9.st., a po letu 1000 je budizem doživel ponoven razcvet. V tem času je v Tibet prišel učitelj Atiša in vpliv različnih učiteljev je privedel do razcveta številnih linij. Po 11. stoletju je tibetanski budizem doživel zaton in se ponovno razcvetel pod vplivom Lame Tsongkhape v 14. stoletju. Poleg prvotne šole budizma, njingma, ki jo je uvedel Padmasambhava, so nastali trije novi redi, sakja, kagju and gelug.
|
|
|
|
|
|
|
|
